Omemba: Mojca Urek

»Nedvomno izgube mladih življenj pomenijo najbolj tragično in nepopravljivo posledico druge svetovne vojne.«

»Našo ekipo je od začetka projekta spremljala misel, da je naša generacija zadnja, ki je grozote okupacije doživela sama.«

»Tudi sama sem partizansko in judovsko dete in včasih me je prav sram, kako smo porinili v ozadje vse te spomine.«

»Uničenje otroške sobe, nenadne izgube tistih, ki so te varovali in si bil nanje navezan, gotovosti, ki si jih imel, življenje s strahom, brez vsakdanjih samoumevnosti, ki jih vzpostavlja mir.«

»Te zgodbe so pomembne, ne samo zaradi tega, ker se hočemo zavarovati pred naraščajočim fašizmom, nacizmom in vsem, kar se dogaja, ampak tudi zato, ker želimo ustvarjati, ohranjati dobro.«

»Moj najtežji spomin iz časa vojne je, da smo morali govoriti nemško.«

»Naša hiša je bila v bližini železniške postaje, zato so bombe pogosto padale blizu.«

»Nasilje se je stopnjevalo. Nemci so zapirali in mučili vedno več ljudi.«

»Poklic socialnega delavca ni le služba, temveč tudi poslanstvo za izboljšanje sveta okrog sebe in pomoč soljudem. Poslanstvo je sicer lahko privilegij, lahko pa je tudi vir izgorelosti.«

»Sami smo soodgovorni za to, kako celotna družba dojema stroko socialnega dela. Brez ustrezne samozavesti ne moremo doseči sprememb, ki bi si jih želeli, tako v organizacijah kot v družbi.«

»Zaradi socialnih delavcev smo lahko še vedno socialna država.«

»Slabša strokovna podpora pomeni tudi, da se socialna politika ukvarja predvsem s posledicami, ne pa vzroki za stiske posameznikov, kar pravzaprav vodi tudi v večje stroške.«

»Med drugim pa v pogajanjih za plače v javnem sektorju na področju socialnega varstva še naprej vztrajamo pri izboljšanju položaja socialnih delavcev.«

»lezbična skupina že obstaja, ne da jo ustanavljamo. Saj smo vsak torek tukaj na sestanku, smo si rekle, lahko nam pišejo in nas kličejo. Tako smo začele verjeti, da skupina obstaja, delile smo biltene, z Natašo Sukič sva veliko potovali v tujino, na primer v London in Berlin, in se tam ogromno naučili.«

»Najprej te omenjajo samo v slabih šalah. Prideš iz hiše staršev, gospodarja, kjer ti je bila odrejena druga vloga. Izumljati moraš stvari, producirati, da se nabira gradivo, ki generira nove stvari. Skupnost je živ organizem.«

»Nihče ni bil zaposlen kot aktivist. V marksističnem jeziku bi rekli, da je bila najbolj pomembna LGBT-zavest, lezbična zavest, zavest o uporu.«

»Od jezika dalje ni bilo spoštljivo in treba je delovati od jezika navzgor.«

»Na podeželju ni elementa anonimnosti. Takoj ko si povezan z LGBT-prostorom, daješ glavo na pladnju.«

»Vizija ženskega prostora je znala iritirati, treba je bilo utemeljevati zahtevo po njem.«

»Potrebujemo referenčne točke, lezbično pleme, dekonstrukcijo norm, norosti, raznolikost. To moramo domisliti na novo, saj ni isto kot v 90. letih.«

»da bi postali nekaj, kar je dobrodošlo in se pozdravlja.«